Diatonična harmonika, mnogi pa ji rečejo kar frajtonarca, je drugače imenovana še gumbna harmonika ali prostotonska harmonika. Diatonična harmonika se šteje v skupino aerofonov ali zrakovnih glasbil. Njena posebna značilnost je, da od stisku ene tipke in vlečenja meha proizvaja en ton, ob stiskanju meha pa drug ton.
Diatonična harmonika je eno najmlajših glasbil po nastanku, po razširjenosti pa kar med prvimi, saj je prodrla v vse evropske države in ponekod celo izpodrinila nekatera druga glasbila.
V Slovenijo je diatonična harmonika prišla nekje v drugi polovici 19. stoletja. Tu je najbolj razširjena trivrstna diatonična harmonika, poznamo pa tudi eno-, dvo-, štiri- in petvrstno diatonično harmoniko. Razlikujemo jih tudi po razvrstitvi tonov A, B in C. Godci so med seboj razlikovali slovensko, nemško ali štajersko uglasbitev. Igranje na diatonični harmoniki pa je dursko omejeno.
Diatonična harmonika s od Klavirske harmonike razlikuje v tem, da ima prednost pri basovskem delu, saj ima vgrajene helikon glasilke, posledica tega pa je močan zvok in ritem se dobro sliši. Diatonično harmoniko največ uporabljajo ansambli, kot na primer ansambel Jožeta Slaka in ansambel Franca Miheliča, Obstajajo pa tudi glasbene šole.
Diatonična harmonika je bila na začetku ljudsko glasbilo, sedaj pa je že toliko izpopolnjena, da je na njo mogoče igrati tudi drugo glasbo, ne samo ljudsko. Njen izumitelj je L. Buschmann in on je izumil tudi orglice, ki delujejo na isti princip, pri njih dovajamo zrak s pihanjem, diatonična harmonika pa ha dovaja s pomočjo njenega meha.
Princip delovanja diatonične harmonike je tak, da s pritiskom na tipko mehanizem odmakne pokrovček in spusti glas glasilk skozi glasovnice. Pretok zraka povzroča, da jezički nihajo in pri tem ustvarjajo zvok. Na vsaki glasilki sta dva jezička in dva poklopca. Naloga poklopcev je uravnavanje nihanja. Koliko časa traja zvok je odvisno koliko časa držimo prst na tipki. Ko prst odmaknemo, se mehanizem potisne v prvotno lego in pretok zraka je zaprt.