Priznati moram, da sem se nemščine pričela učiti nekoliko manj resno, kot bi se morala. Prepričana sem bila, da z njo ne bom imela težav, saj sem verjela, da imam naravni smisel za jezike – in angleščine sem se naučila popolnoma brez težav in brez nekega resnega učenja. Žal pa se je izkazalo, da je nemščina nekoliko bolj zahtevna. Že prvo leto so se tako pričele slabe ocene in že takrat so bile zato potrebne inštrukcije nemščine.
Starši seveda niso bili ravno navdušeni nad tem, da imam v gimnaziji slabe ocene pri drugem tujem jeziku, zato so po tem, ko sem jim vedno znova zatrdila, da se učim, pa ne razumem oziroma ne znam, vendarle sprejeli dejstvo, da potrebujem pomoč. Inštrukcije nemščine pa so mi bili seveda pripravljeni plačati le pod pogojem, da bodo delovale – da se moje ocene dejansko popravijo.
Poiskali smo prvo inštruktorico, ki je bila upokojena profesorica nemščine, in pričelo se je delo. Bilo je težko, in kljub temu, da sem k njej hodila vsak vikend, stvari niso šle prav nič na bolje. Še vedno sem imela hude težave in ne le, da sem se slabo odrezala pri testih in spraševanju, temveč sem imela v mislih tudi že prepričanje, da nemščine ne bom nikoli znala in je ne bom nikoli govorila. Pravzaprav me je pričelo skrbeti že tudi glede tega, da mi nemški jezik tako kvari šolsko povprečje ocen, da se morda niti na želeni študij ne bom mogla vpisati …
Inštruiranje ni torej prav nič pomagalo, saj inštruktorica ni podajala znanja nič kaj drugače kot moja učiteljica v šoli. Nič kaj drugače mi ni znala razložiti pravil, in ni vedela, kako naj mi pomaga, da si jih bom lažje zapomnila.
Ker je imelo težave z nemščino še nekaj sošolk, ki so ravno tako hodile na inštrukcije nemščine, pa sem se nazadnje odločila, da inštruktorico zamenjam. Sošolka je namreč hodila na inštruiranje k inštruktorju, ki ji je očitno nemško slovnico znal približati na takšen način, da se je njeno znanje precej izboljšalo. Tako sem pričela k njemu hoditi tudi sama, in hitro sem ugotovila, da nemščina v resnici ni tako grozna – če ti pri učenju le pomaga nekdo, ki ve, kako je težka.
Moj inštruktor je bil namreč starejši moški, ki se je v mladih letih zaljubil v Nemko, in za njo odšel v Nemčijo, čeprav jezika sploh ni znal. Njegova ljubezenska zgodba se je dobro razpletla, zato je v Nemčiji tudi ostal, tam doštudiral in se zaposlil, odkar je v pokoju, pa ponovno živi v Sloveniji (njegova žena je žal že pokojna). In seveda nudi inštrukcije nemščine zgolj zato, da mu ni dolgčas oziroma zato, da se lahko druži z mladimi. Sam pravi, da to niti niso inštrukcije, saj ni profesor, temveč zgolj pogovarjanje o nemščini. In ja, zadeva deluje. Zakaj? Zato, ker dobro ve, kakšne težave je imel pri učenju jezika on sam, kaj mu je bilo najtežje, in na kakšen način se je stvari nazadnje naučil. Tako mi gre nemščina sedaj že bolje in na zadnjem testu sem dobila celo štirico. Očitno namreč inštrukcije nemščine delujejo – samo inštruktorja je potrebno imeti takšnega, ki ti je pisan na kožo.